Veter v laguni
V petek, 9.maja zjutraj, nama je z Markom kar hitro uspelo urediti vstopne formalnosti, potem pa sem se s kolesom odpeljal do nekaj kilometrov oddaljene ladjedelnice in se dogovoril za dvig barke prihodnji teden, da jo bom ali bova lahko končno ustrezno pobarvala s protivegetativnim premazom, da se Skokica na tropskih morjih ne bo preveč obraščala z algami in školjkami.
Leseno palubo Skokice sem v marini v petek in soboto dopoldne temeljito opral, skrtačil in očistil, da bom tik lahko te dni premazal z oljem, potem pa sva iz Noumeje odjadrala ob obali Grande Terre proti severozahodu. Nekaj dni sva se nameravala potepati med otoki v laguni, a vetra na poti je bilo precej več, kot so obetale napovedi. S palmami poraščeni peščeni otočki so ponujali premalo zavetja pred vetrom in valovi, zato sva se med jadranjem držala glavnega otoka. Hitro je šlo proti severu, ker je pihalo od zadaj, a v mislih sem imel tudi to, da se bo potrebno proti tridesetim vozlom vetra in proti valovom čez nekaj dni tudi vrniti. Vremenska napoved za naslednjih nekaj dni je namreč vseskozi enaka, krepak jugovzhodnik in občasne plohe. Sidro sva popoldne spustila pri otoku Ndukue.
Ni se mi dalo dati čolna v vodo, da bi šel na obalo, zato sem do večera raje barval tik in ugotavljal, da ima barka na palubi veliko preveč lesa. “Pribarval” sem se od premca do jambora, potem pa v soju lunine svetlobe odnehal, da me jutri ob pogledu na palubo ne bi preveč zabolela glava. Mark je nekaj dni nazaj rekel, da komaj čaka, da bo šel lahko plavati, zdaj pa se ni spravil v vodo, ker je v marini nekje prebral, da so v laguni morski psi. Zame je voda tukaj premrzla, da bi užival v plavanju. Neumorni veter sproti odplakne toplo površinsko vodo stran od obale in nadomesti jo hladna voda iz globine.
Ko sem v nedeljo zjutraj prišel na palubo, me je vendarle zabolela glava, ko sem videl, da so mi plohe ponoči odplaknile tikovo olje z vsaj tretjine površine tikove palube, ki sem jo včeraj prebarval in bo potrebno zato tam vajo ponoviti.
Dopoldne, dokler se dnevni veter še ni zelo razpihal, sva se prestavila za nekaj milj proti jugovzhodu v zaliv Timbia, ki je ponudil boljše zavetje pred vetrom, lažji dostop na plažo in lepe sprehajalne poti po okolici.
Misel, da bi nadaljeval z barvanjem tika, so mi že v kali zatrle plohe, ki so skoraj vsako uro privršale nad Skokico. Je bila pa nedelja zato polna kopenske rekreacije.
Z Markom sva v ponedeljek spet izplula že ob jutranjem svitu, saj se jugovzhodnik ob otoku zadnje dni čez dan vedno okrepi nad 30 vozlov. Po dveh urah lepega jutranjega jadranja v veter pri 20 vozlih sva se že sredi dopoldneva srečala z razpenjenim morjem in krepkim nasprotnim vetrom. Križarila sva ob obali proti jugovzhodu, vse bolj krajšala jadra in se popoldne počasi prebila do Noumeje in v zavetje marine.
